Savnanje in obstoj sanj ima za sabo že dolgo zgodovino. Različne potilne kopeli so tako poznali že pred več kakor tisoč leti. Najprej naj bi se savne pojavile na vzhodu, v vzhodni Aziji, kjer so ljudje obiskovali podzemne jame in v njih segrevali kamenje, katere so polivali z vodo. Namen savn je bil razstrupiti svoje telo in okrepiti imunski sistem in odpornost. Ko so se skozi zgodovino ljudstva preseljevala, so s sabo prenašala tudi svoje navade in kulturne značilnosti. Tako se je tudi savnanje in obstoj savn prenesel po vsem svetu. Namen savn se od daljne zgodovine pa do danes ni bistveno spremenil – glavni cilj obiskovanja savn je, da človek iz telesa izloči strupe in si ga na ta način očisti, hkrati pa s tem krepi zdravje. Tako so že v preteklosti savne uporabljali v medicinske namene.
Savne so danes prisotne pravzaprav povsod po svetu, še posebej pa so razširjene na predelih, kjer je za to primerna klima. Danes so še posebej močno prisotne in uveljavljene na hladnejših predelih oziroma v bolj hladnih podnebjih, najdemo pa jih tudi drugod.
Savne lahko najbolj preprosto in shematično razdelimo glede na vrsto. Tako jih na splošno delimo na suhe, parne in infrardeče savne. Pri tem je njihova priljubljenost povsem odvisna od želj posameznika. Tako lahko nekdo zelo rad obiskuje parne potilne kopeli, ne prenese pa suhih savn. Ali pa je situacija ravno obratna. V vsakem primeru je pri obisku savne pomembno, da poslušamo svoje telo in s savnanjem ne pretiravamo. Najbolje je, da savno obiskujemo v kratkih časovnih intervalih, vmes pa telo dobro ohlajamo in rehidriramo s čajem ali vodo.