V zadnjih letih v ospredje vse bolj stopa trend upadanja trajnega bivanja v najemniških stanovanjih pri nas. Čeprav je v tujini na primer povsem običajno, da ljudje svoje celo življenje preživijo v najetem stanovanju, je pri nas to bolj posledica ekonomske nuje.
Pri nas je najemnik tisti, ki si (še) ne more kupiti svojega lastnega stanovanja ali hiše. Največji delež najemnikov tako predstavljajo študentje, ki si tekom študija najamejo stanovanje v univerzitetnih mestih. Večina izmed njih se po študiju bodisi vrne v domač kraj, kjer si kupijo lastno nepremičnino ali živijo pri starših bodisi ostanejo v večjih mestih, kjer se skušajo dokopati do lastne nepremičnine. V Sloveniji je tako povsem običajno, da vsi hlepimo po lastni nepremičnini in da najemništvo razumemo kot vmesno, začasno fazo, na poti do nečesa lastnega. Glede na tujino smo v tem seveda pravi unikum, saj je zunaj povsem običajno in pogosto tudi ekonomsko najbolj smiselno, da so ljudje podnajemniki. Pri nas pa je nekoliko nenavadno, če smo pri petdesetih še zmeraj v najemniškem stanovanju in niti nimamo želje po lastni nepremičnini. Slovenija je tako dežela, kjer vsak želi biti na svojem. Seveda ima posedovanje lastne nepremičnine svoje prednosti, toda po drugi strani nam številni zgledi iz sosednjih evropskih držav kažejo, da je tudi bivanje v podnajemniškem stanovanju lahko povsem udobno in ekonomsko bolj smiselno.
Če je pri nas struktura podnajemnikov omejena na študente in socialno šibkejše, je v tujini to precej drugače. Za podnajemniška stanovanja se namreč zunaj odločajo tudi tisti, ki bi si eventualno lahko privoščili lastno stanovanje, a so z življenjem v podnajemniškem povsem zadovoljni. Morda bo gospodarska kriza nekoliko spremenila tudi naš, slovenski pogled na bivanje v najetih nepremičninah.